Orfejeva pot v podzemlje od antike do španskega baroka

V prispevku je predstavljena recepcija mita o Orfeju in Evridiki v španski baročni dramatiki, predvsem v zakramentalni igri (auto sacramental) Calderóna de la Barce. Mit o Orfeju in Evridiki, ki je eden tistih, ki najbolj odmeva v svetovni književnosti in umetnosti nasploh, sta v antiki v svoj recepcijski horizont uvrstila Vergilij in Ovidij. Skozi svojo pripovedno perspektivo sta ustvarila literarni različici, ki sta bili stoletja vir za reaktualizacijo mita o Orfeju. Orfeja začnejo zaradi njegovih atributov in zgodbe same že v zgodnjem obdobju krščanstva v umetnosti enačiti s Kristusom in mu pripisovati njegovo vlogo. Princip omenjene preobleke se s pomočjo alegorije še posebej razmahne z baročnimi zakramentalnimi igrami, ki nadaljujejo obsežno srednjeveško alegorično tradicijo.Calderón de la Barca je v teološko-mitološki duhovni drami Božanski Orfej povzel osnovne motive ali invariante, ki sta jih zarisala Vergilij in Ovidij, a enakost je le zunanja. Ogrodje antičnega mita je na simbolni ravni prekril s krščanskim sporočilom. Orfej, čigar moč besede in glasbe so poudarjali že v prvih zapisih, postane Kristus, njegova beseda privlači ljudi, ki jih s spustom v podzemlje, ki ga je mogoče razumeti tudi kot smrt na križu, odreši. Evridika simbolizira človeštvo s svojo šibko človeško naravo, ki ga Orfej, Bog in človek, kot poudari Calderón, reši pogubljenja. Aristej, Orfejev antagonist, ki je Vergilijeva inovacija, pri Ovidiju pa ga ne najdemo, postane princ teme, kača, zapeljivec, duhovna smrt.